»Gre za po eni strani lepo, po drugi strani pa zahtevno izkušnjo, ker se je pred mojimi očmi še enkrat vse odvrtelo – tisto, kar je bilo lepo, in tudi tisto, kar je bilo hudo.«

»Pisanje je bilo zame nepozabno potovanje odkrivanja.«

»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«

»Izkušnja srečanja z drugimi ljudmi v glasbi in skozi glasbo je sama po sebi lepa zgodba.«

»Izkušnja srečanja z drugimi ljudmi v glasbi in skozi glasbo je sama po sebi lepa zgodba.«

»Njen roman ni avtobiografski.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel.«

»Bolezen nima nobenega drugega pomena kot to, da je dolgo, boleče mučenje.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Začetek branja je bil težek, saj pripoved preskakuje v času in prostoru, težko sestaviš sklenjeno zgodbo in zato težje slediš poteku dogajanja. Ampak več kot sem prebrala, bolj sta mi deli postajali všeč, predvsem Angel pozabe.«